READ OR DIE – 2.
Če smo se v prvem članku o branju dotaknili družboslovnih “must read” knjig, bo tokrat beseda tekla o naravoslovju. V predmetnem članku tako sledi seznam treh naravoslovnih knjig, ki sodijo v temeljno znanje, in jih kot take priporočam vsem šolarjem, dijakom in vsem ostalim radovednežem, ki bi želeli poglobiti svoje naravoslovno znanje in razširiti obzorja.
Preden začnemo s seznamom knjig velja omeniti nekaj razlik, ki se porajajo med procesom branja naravoslovnih knjig in procesom branja družboslovnih del.
Najbolj očitna razlika je v hitrosti branja. Samo branje naravoslovnih del je dosti počasnejše, saj je gostota podatkov večja. Ker so podatki napram družboslovju tu nanizani v bolj tehnični in pogosto bolj abstraktni obliki je zelo priporočljivo, da si ob branju oblikujemo svoje miselne vzorce in tako preverjamo novo pridobljeno znanje. Samo “branje” pri naravoslovju ne zadošča. Šele naša aktivnost, ki branju sledi, je tista, ki povzroči izgradnjo trdnih povezav v možganih in uporabnost novega znanja. Če želimo zares osvojiti novo naravoslovno znanje je torej smiselno po branju storiti (vsaj) nekaj od sledečega:
- po branju oblikovati svoj lasten miselni vzorec,
- poiskati primere iz nam znanega realnega sveta, kjer se znanje, ki smo ga pridobili, uporablja,
- poiskati ustreznega sogovorca (npr. prijatelja, ki se z dotičnim področjem ukvarja) in z njim predebatirati o aplikaciji tega znanja v praksi.
Zgoraj navedena aktivnost, ki naj branju sledi, seveda velja tudi pri družboslovnih delih, vendar pride pri naravoslovju, zaradi velike količine informacij, še toliko bolj do izraza.
Na sploh gre pri branju za pasiven proces. Branje tako spada v isto skupino kot poslušanje in gledanje. Pri tem pa je vsakomur jasno (brez potrebe, da se spuščamo v nevroznanstvene raziskave), da AKTIVNA vaja dela mojstra. Bore malo se naučimo, če le opazujemo. Bistveno je, da smo aktivni – da poskusimo zadeve, naredimo napake, se iz njih učimo, se izboljšamo, poskusimo znova, … Iz branja torej resnično profitiramo le takrat, ko branju sledi naša aktivnost.
V nadaljevanju članka navajam seznam naravoslovnih knjig, ki vam jih priporočam v branje:
Tehnika: ENCIKLOPEDIJA TEHNIKE (Cankarjeva založba, 1983)
Naj vas letnica ne zavede. Navedena enciklopedija velja za alfo in omego splošnih tehniških enciklopedij. Originalni natis velja za eno najbolj tiskanih enciklopedij 20. stoletja, slovenski prevod pa vključuje še nekatere pomembne mejnike jugoslovanske znanosti. Poleg odličnega uvoda, kjer je prikazan zgodovinski razvoj tehnike, enciklopedijo odlikujejo natančni odprti 3D risi storjev, naprav in pa proizvodnih procesov. Upam si trditi, da bi s pomočjo te encikolopedije lahko posneli (skoraj) vse dele popularne tehnične oddaje „How ist made“. Še dodaten razlog za branje je cena – na Bolhi jo dobite že za okoli 5 evrov.
Astronomija: STEPHEN HAWKING: KRATKA ZGODOVINA ČASA (A brief history of time)
Vas zanima kaj se zgodi z zvezdo z ogromno maso, ko se sesede vase? Ali kako sta v eno združeni dimeniziji prostora in čas? Odgovore vam bo podal zvezdnik med astrofiziki, Stephen Hawking, ki je Kratko zgodovino časa napisal za širok krog bralcev. Knjiga je bila na vrhu lestvice najbolj prodajanih knjig dlje kot katerakoli druga uspešnica. Avtor v njej opisuje razvoj pogledov na vesolje, črne luknje in vesolje kot celoto. Zares odlično branje, ki je dobro razumljivo že s srednješolsko fiziko.
Programiranje: SONJA LAJOVIC: SCRATCH
Poleg programiranja lego robotike, ki velja za vodilno svetovno orodje za učenje programiranja, je za te namene zanimiv tudi Scratch. To je eden izmed novejših vizualnih programskih jezikov, ki je bil narejen prav za učenje programiranja, in sicer za otroke od 8. leta starosti naprej. Knjiga obsega uvodni del, ki podaja osnove programa Scratch, sledijo naloge za učenje programiranja in razvijanje programerske logike ter poglavje, ki se posveča programiranju igric (otroci se naučijo programirati klasične igre, kot sta npr. PAC-MAN in Mario).
