Moderni didaktični pristopi
Razlaga pojmov in podajanje učne snovi z uporabo krede in table sta v našem šolskem sistemu še vedno prevladujoči obliki poučevanja. Uporaba alternativnih didaktičnih pristopov, ki temelji na aktivnem vključevanju učencev pri pridobivanju znanja in omogoča trajnost znanja, je prej izjema kot pravilo. Med aktivne didaktične pristope pri poučevanju v osnovnih šolah uvrščamo: sodelovalno učenje, izkustveno učenje, raziskovalno učenje, interdisciplinarno projektno delo in nevihto možganov (»brainstorming«).
Številne raziskave (Burke, Greenbowe, Hand, 2006; Furlan, 2009; Rudd, Greenbowe, Hand (et al.), 2001; Tarhan & Seses, 2010) so pokazale, da so aktivne oblike poučevanja veliko bolj učinkovite od tradicionalnih oblik. Čeprav so aktivne oblike poučevanja naletele na pozitiven odziv učiteljev, se zaradi strahu pred izgubo kontrole v razredu ne aplicirajo v večjem obsegu. Težko je namreč predvidevati, kaj se lahko zgodi pri pouku. Pride lahko do zadrege in nesoglasij med učenci, učni proces pa hitro zaide v področje, ki je učitelju nepoznano.
Učenje
»Učenje je vsaka sprememba v vedenju, informiranosti, znanju, razumevanju, stališčih, spretnostih ali zmožnostih, ki je trajna in ki je ne moremo pripisati fizični rasti ali razvoju podedovanih vedenjskih vzorcev.« Ta opredelitev, ki jo je leta 1993 podal Unesco, širi področje oz. vsebino učenja in razmejuje pojem učenja od pojma fiziološke rasti oziroma razvoja, ki je dedno zasnovan. Do učenja pride na osnovi izkušenj, ob interakciji med človekom in njegovim fizikalnim in socialnim okoljem (Pečjak, 1986).
Izkustveno učenje
John Dewey je leta 1938 (v Gilbertson, Bates, McLaughlin in Ewert, 2006) izkustveno učenje opisal kot metodo, filozofijo in prepričanje. Pravi, da je »izkustveno učenje učenje ob avtentični izkušnji. Od učitelja zahteva znanje, pripravo in strukturiranje učne enote. Izkustveno učenje ni le učenje zunaj učilnice, je tudi izziv, ki zahteva znanstveni pristop. Vloga učitelja pri izkustvenem pouku je zagotavljanje izkušenj ter preprečevanje napačnih predstav.«
V Slovarju slovenskega knjižnega jezika je izkustvo opredeljeno kot spoznavanje, ki temelji na čutnem.
Izkustvo je v naravoslovju označeno kot kritično mišljenje (Gerber et al., 2003) oziroma kot dejavnost, ki jo opravimo sami z lastnimi rokami (»hands-on« dejavnost). Učitelj naj bi učence opogumljal k raziskovanju, razmišljanju o naučenem, poročanju svojih odkritij in vrednotenju svojega znanja (Zee van in Roberts, 2006). Izkustveno učenje je definirano kot iskanje znanja, resnice in informacij s pomočjo vprašanj. Pomaga k trajnejši zapomnitvi slišanega. Pri naravoslovju želimo z omenjenim učenjem posnemati metode dela znanstvenikov in s tem razvijati ključne naravoslovne kompetence.
Raziskovalec Lee (2004) ugotavlja, da izkustveno učenje razvija učenčevo odgovornost za lastno učenje, spodbuja intelektualni razvoj in navaja na vseživljenjsko učenje. Učitelj poleg svoje primarne vloge prevzema tudi vlogo tutorja in zagotavlja podporo pri procesu učenja. Učitelj načrtuje naloge tako, da od učenca zahtevajo kritično razmišljanje, in postavlja vprašanja, katerih odgovor zahteva refleksijo lastnega znanja.
Izkustveno učenje opredeljujejo tri dimenzije (Lumpe in Oliver, 1991):
- odkrivanje (učenci prihajajo do novih spoznanj na osnovi različnih aktivnosti),
- usmerjanje (način vodenja in nadzor dela učencev),
- eksperimentiranje (učenci preverjajo veljavnost odkritij z zasnovo nadzorovanih poskusov.
Raziskave potrjujejo, da izkustveno učenje spodbuja in olajša učenje različnih spretnosti, matematike in drugih naravoslovnih ved. Uporaba izkustvenega pristopa pri učenju naravoslovja zagotavlja učencem številne prednosti, in sicer:
- spodbuja učenje,
- povečuje motivacijo za učenje,
- spodbuja pridobivanje in razvijanje eksperimentalnih in komunikacijskih spretnosti,
- zagotavlja zadovoljstvo ob učenju,
- zagotavlja neodvisno razmišljanje in odločanje na osnovi neposrednih dokazov in izkustev,
- razvija kreativnost in pozitiven odnos do znanosti,
- spodbuja zaznavo in logiko,
- spodbuja branje.
Kritično mišljenje
Kritično mišljenje je ena ključnih kompetenc, ki jo je treba poučevati. Takšni sta tudi branje in pisanje (Fischer, 2001). Študije kritičnega mišljenja vključujejo prizadevanja, da bi spremenili načine mišljenja, ki so značilne za večino ljudi. Za dosego tega cilja potrebujemo vajo in povratno informacijo (Fischer, 2001). Norris (1985) o kritičnem mišljenju pravi: »Kritično mišljenje ni zgolj ena imed vzgojno-izobraževalnih možnosti. Je nujni pogoj in moralna pravica vsakega učenca.« Je sposobnost in pripravljenost vrednotiti trditve ter na podlagi dobro podprtih argumentov objektivno presojati.
Veščine kritičnega mišljenja (Rupnik Vec, 2010):
- spraševanje oziroma postavljanje razmišljujočih vprašanj,
- jasna in natančna raba jezika,
- sklepanje in interpretiranje,
- presojanje in analiza argumentov,
- odločanje in reševanje problemov,
- razmišljanje o lastnem razmišljanju in samouravnavanje.
In prav omenjeno dvoje – izkustveno učenje in kritično učenje – je tisto, kar želimo, prek tečajev LEGO robotike, spodbujati pri otrocih. Prek aktivnih didaktičnih pristopov želimo v otrocih vzbuditi veselje do pridobivanja novih znanj in jih opremiti s kompetencami za družbo prihodnosti.
