Spomin

Spomin deluje v 3 stopnjah. Poznamo senzoričen spomin, kratkoročen spomin in dolgoročen spomin.

Vsaka izmed teh treh stopenj spomina deluje v možganih dejansko kot sito oz. filter. Skrbi torej za to, da se naši možgani zaradi poplave informacij, ki prihajajo iz okolja, ne zabašejo.

Senzoričen spomin je omejen s pozornostjo, ki jo posvečamo okolju.

Kratkoročen spomin je omejen s številom podatkov, ki jih lahko shrani in s časom. Gre za 7 podatkov, ki jih zabeleži za 20-30 sekund.

Dolgoročen spomin pa “dejansko” neomejen, v grobem pa se deli na deklerativni in proceduralni spomin.

Klikni tu za zunanjo povezavo do videa.

Senzoričen spomin

Senzoričen spomin je spomin trajajoč le delček sekunde – torej toliko časa, kot je potrebno, da informacija od čutila pripotuje do kratkoročnega spomina v možganih. Senzoričen spomin deluje kot filter v smislu pozornosti. Če namreč določeni informaciji v zunanjem svetu ne posvetimo naše pozornosti, ta informacija ne bo prišla prek naših čutil v senzorični spomin. Tako informacija zaradi nepozornosti ne bo shranjena v našem spominu.

Kratkoročen spomin

Kratkoročen spomin je stopnja spomina, ki se nahaja med senzoričnim in dolgoročnim spominom. Omogoča nam ohranjanje manjšega števila informacij od približno 20 – 30 sekund. Kratkoročen spomin je torej nekakšen začasni pomnilnik, ki sicer informacij ne shranjuje, jih pa drži v neposredni pripravljenosti za nadaljnje procesiranje. Kot filter deluje kratkoročni spomin v tem smislu, da ima omejeno kapaciteto, lahko namreč shrani približno 7 podatkov. Kot primer uporabe lahko navedemo pomnenje telefonske številke, ki nam jo prijatelj narekuje po telefonu, mi pa jo kasneje odtipkamo v svoj telefon ter kmalu nato pozabimo.

Dolgoročen spomin

Dolgoročen spomin se deli na deklerativni spomin, ki nam omogoča pomnenje dejstev in pa na proceduralni spomin, ki omogoča izvajanja spretnosti, navad oz. na splošno stvari, ki jih delamo. Ko torej iz spomina navajamo glavno mesto Francije uporabimo deklerativni spomin, ko pa zavezujemo čevlje, vozimo kolo ali izvajamo druge rutine pa proceduralni.

Zelo zanimiva pa je tudi delitev dolgoročnega spomina glede na vrsto informacije. Informacijo smo namreč lahko videli, lahko smo jo slišali, lahko smo jo otipali, celo okusili ali ovonjali. Za utrditev dolgoročnega spomina je tako priporočljivo, da se nove zadeve učimo na čim več različnih načinov – torej tako, da si stvar preberemo, narišemo, predstavljamo v prostoru, če se da celo okusimo, itd. Tako bo novo znanje shranjeno na več različnih načinov in si ga bomo zato lažje priklicali v spomin.

Zaključek

Spomin torej deluje v treh fazah – senzorično, kratkoročno in dolgoročno. Pri senzoričnem spominu je ključna pozornost na informacijo, ki si jo želimo zapomniti. Pri kratkoročnem spominu je ključno, da aktivno napnemo možgane in si poskušamo informacije iz kratkoročnega spomina prenesti v dolgoročen spomin. Pri slednjem pa je glavno to, da poskušamo informacijo zabeležiti na čim več različnih načinov – torej slikovno, besedno, zvokovno, prek gibanja, okusa, vonja, itd.

Če slučajno še nisi, je čas, da izveš več o pradavninskih možganih: klikni tu.