Miselna zmota opazovalca in akterja

Gre za miselno napako opazovalcev in akterjev, ki je v tem, da v isti situaciji različno presojajo težo zunanjih okoliščin napram lastnim dejanjem in osebnim lastnostim akterja.

Za zunanjo povezavo do videoposnetka, klikni tu.

Kako je ob porazu?

To sistemsko miselno napako je najlažje razložiti s primerom. Zamislimo si torej življenjsko situacijo, ko neki osebi neka zadeva oz. projekt spodleti. Recimo, da študentu ne uspe uspešno zaključiti študija. Opazovalci bodo neuspeh v veliki meri pripisali posameznikovi nesposobnosti, posameznik, torej naš student, pa se bo skliceval na zunanje okoliščine, ki so ga pri njegovem neuspehu zavirale. Opazimo, da eno in isto situacijo ljudje presojajo drugače, glede na to ali so v njen delovali kot akterji ali pa zgolj kot opazovalci.

Kako je pri uspehu?

Povsem drugačno pa je to pri uspehu – takrat akter vse zasluge pripiše sebi, opazovalci pa se sklicujejo na okoliščine. Zamislimo si na primer nekega bogatega posameznika. Opazovalci bodo trdili, da je vir njegovega bogastva zunanji – v stilu, ja saj je že vse podedoval oz. sej so za njegov uspeh bolj pripomogli drugi on pa še s prstom ni mignil, nato pa si je pripisal vse zasluge. Posameznik pa bo lasten uspeh pripisoval svojim sposobnostim, vztrajnosti in trdemu delu.

Zanimivo je tudi vprašanje, zakaj pride do te miselne napake. Najbolj očiten odgovor bi lahko bil, da zaradi tega, ker posameznik ne more videti lastnih ravnanj. Ob opazovanju drugih ljudi pa je veliko lažje videti napake in celotno situacijo.

Za odpravo navedene miselne napake je smiselno, da se vedno znova zavedamo, da je naša presoja v veliki meri povezana s tem ali nastopamo kot akter ali pa zgolj kot opazovalec. Velika razlika obstaja med tem ali ocenjujemo lastno življenje ali življenje drugega. Ob zavedanju, da tudi na nas vsakodnevno vpliva ta pristranskost, bomo lahko bolj realno ocenjevali dogodke.