Nismo bili sami oz. robotika in lov na duhove

Deževnega sredinega večera, zadnji dan oktobra, so se 4 prijatelji odpravili v zapuščeno graščino nad Ljubljano. Nič hudega sluteči so veselega duha vstopili v razpadajočo hišo vrh griča in že ob vhodu jih je oblil hladen vetrič…

Lahko robotske naprave odkrijejo nadnaravne sile?

To vprašanje so si postavljali slovenski youtubarji, ki so se podali na lov na duhove, demone, nemire, nadnaravne sile oz. kakorkoli jih že pač imenujemo. Skupino so sestavljali Alenka Trgorlič, slovenska youtubarka, znana predvsem po strašljivih vlogih, Pero Martič, vodilni domači role-play gamer (se oproščamo, a slovenski prevod pač ne obstaja). Družbo sta jima delala priljubljena radijca Robert Roškar (Radio 1) ter Alen Podlesnik (Radio Antena).

Robotske naprave sposobne detekcije duhov?

Za pogumno ekipo smo s tečajniki robotike v Inštitutu sestavili in sprogramirali 3 zanimive robotske naprave.

Robotski "kompas", ki s pomočji gyro senzorja vedno kaže v izbrano smer.

Robotski “kompas”, ki s pomočji gyro senzorja vedno kaže v izbrano smer.

Prva naprava je bil neke vrste napreden kompas. Vendar pa je namesto megnetnega severa naprava zaznavala kotne spremembe (ki se dogajajo ob premikanju) in tako ves čas kazala v izbrano smer. Kot senzor smo namreč uporabili gyro senzor. To je senzor, ki ga lahko srečamo v številnih napravah – vsakodnevno ga tako npr. uporabljamo v telefonu, ko se navigiramo z zemljevidi, vsakič ko obrnemo zaslon in ko igramo igrice pri katerih nagibanje telefona vpliva na igro.

Posebna robotska čelada, ki zaznava predmete s pomočjo ultrasoničnih senzorjev.

Posebna robotska čelada, ki zaznava predmete s pomočjo ultrasoničnih senzorjev.

Druga naprava je bila veliko bolj vesoljska – izdelali smo namreč posebno robotsko čelado. Čelada, ki je zares izgledala kot iz drugega planeta, je bila zgrajena iz dveh vrst senzorjev in pa elektromotorjev. Prva vrsta senzorja (uporabili smo 2) je ultrasonični. To je senzor, ki deluje na enak princip, kot sonar na podmornici. Glavna razlika je v tem, da podmornica uporablja veliko daljše valovne dolžine, saj so te bolj ustrezne za uporabo v podvodnem svetu. Povedano preprosto, ultrasonični senzor oddaja zvočne signale in potem čaka na odboje. Iz časa, ki je minil, med oddajanjem in prejemanjem signala, računalnik lahko izračuna oddaljenost okoliških predmetov. Druga vrsta senzorja, ki smo ga uporabili pri čeladi pa je barvni senzor. Dejansko pa ta senzor ni deloval kot senzor, temveč zgolj kot lučka, ki s spreminjanem barv opozarja na bližino predmetov, ki jih je zaznal ultrasonični senzor.

Ročna naprava, ki z zvočnimi signali in vrtenjem propelorja opozarja na bližino predmetov.

Ročna naprava, ki z zvočnimi signali in vrtenjem propelorja opozarja na bližino predmetov.

Zadnja, tretja, naprava pa je bila zelo podobna drugi napravi. Razlika je bila zgolj v tem, da je bila izdelana v obliki, ki je omogočala lažje rokovanje. Namesto čelade so bili torej ultrasonični senzorji nameščeni v napravo, ki jo držimo v rokah. Naprava je z zvočnimi signali in hitrostjo vrtenja propelorja opozarjala bližino predmetov, ki jih je zaznal ultrasonični senzor.

In kaj so pokazale naprave? Kaj se je končal lov na duhove?

To izveste v videu. 🙂

Če bi tudi ti rad-a sestavljal-a robotske naprave za lov na duhove (ter druge, bolj resne, naprave) se nam obvezno pridruži na tečajih robotike in programiranja. KLIKNI TU.