Robo Show 2.0 – Institute 4.0

Robo Show 2.0

Zgodba o Volti, žabi in fizikalnem ponosu

Nekega dne v 18. stoletju je Luigi Galvani, italijanski zdravnik in fizik, eksperimentiral z žabjimi kraki. Med raziskovanjem je opazil nekaj nenavadnega — ko je kovinsko žico pritisnil ob žabjo nogo, je ta poskočila. “Eureka!” si je mislil, “živali imajo elektriko v sebi!” Poimenoval jo je živalska elektrika.

A potem pride Alessandro Volta, tudi Italijan, še malo bolj električen po značaju kot žaba po refleksu (bil je torej ponosen mož, milo rečeno). Rekel je: “Galvani, ti vidiš življenje tam, kjer je le kemijska reakcija!” Po njegovem mnenju ni bila elektrika v žabi, temveč v kovinah, ki so se dotikale mesa.

Spor sta imela torej glede vprašanja od kot prihaja elektrika. Volta je trdil da je žaba le prevodnik elektrike, med tem ko je Galvani trdil da elektrika prihaja iz žabe.

Namesto da bi metala žabe drug v drugega, sta se lotila javnega znanstvenega dvoboja. Galvani je trdil, da je telo vir elektrike, Volta pa, da so to različne kovine in njihova kemična interakcija.

Volta je šel še dlje — sestavil je prvi električni člen, predhodnika današnje baterije, in dokazal svojo teorijo. In kdo je na koncu zmagal? Volta. Po njem se imenuje volt (enota za električno napetost). Galvani pa je ostal v učbenikih predvsem zaradi žabe, ki je nehote prinesla napetost v znanost.

Je pa kasnejša znanost dokazala, da se po naših živcih prenašajo električni signali. Tako da bi lahko rekli, da sta oba imela prav.

Kako je Volta izumil baterijo — zgodba o kovinah, kislinah in trmi

Po tistem, ko je Galvani strašil s svojimi žabami in “živalsko elektriko”, sem rekel: »Dovolj imam teh krakov!« Hotel sem dokazati, da elektrika ne pride iz mesa, ampak iz kovin. Tako sem šel v laboratorij in začel zlagati… ne žabe, ampak kovine.

Vzel sem cink in baker, dva kosa kovine, vsak s svojo energijo. Med njiju sem vstavil krpo, namočeno v kis ali slano vodo (elektrolit). Nato sem to zaporedje večkrat ponovil: cink – krpa – baker – cink – krpa – baker … in tako naprej. Nastal je Voltin steber – prva prava baterija na svetu.

Ko sem povezal žico s koncema stolpa, bum! – električni tok. Brez žabe. Samo kemija, kovina in trma.

DIY baterija

Tudi doma lahko izdelaš baterijo ki bo osvetlila LED. Potrebuješ 10 bakrenih kovancev, 10 cinkovih podložk in 10 papirčkov namočenih v kis. Ta preprosta baterija osvetli LED, ne more pa napajat telefona, ker ni zadosti toka.

Kako deluje baterija (na kratko in jasno):

1. Cink (negativna elektroda) se zlahka odreče elektronom – zato korodira.
2. Baker (pozitivna elektroda) raje sprejme elektrone.
3. Elektrolit (kis ali solna raztopina) omogoča, da ioni tečejo med kovinama.
4. Ko povežeš konca z žico, elektroni stečejo od cinka proti bakru – to je tok.

Poučna poanta?

Volta je iz žabje noge naredil steber zgodovine. In ustvaril temelj za vse – od daljinca do Tesle.

Elektrika ne potrebuje krakov. Potrebuje logiko, eksperiment in enega trmastega fizika.

Zgodba o telegrafu – smrt, ladja in iskrica ideje

Samuel Morse, slikar in profesor, je bil daleč od izuma, ko ga je zadela novica: njegova žena je umrla. Počasi so potovale novice takrat – ko je Morse prejel pismo, je bila ne le mrtva temveč tudi že pokopana. 

Ta trenutek ga je zlomil – a tudi prebudil. »Kako lahko svet izve nekaj TAKOJ, ko se zgodi?«

Nekaj let kasneje, na ladji iz Evrope, je poslušal pogovor dveh znanstvenikov o elektromagnetizmu – da električni tok lahko premakne magnet in ta premik lahko ustvari signal na razdalji. Morse je takrat skoraj padel iz postelje: »Če lahko elektrika naredi klik tam, zakaj ne bi sporočil tega klika sem?«

Tako se je rodila ideja telegrafa.

Z nekaj truda (in veliko pomoči enega inženirja, Alfreda Vaila) je Morse izdelal napravo, ki je s pomočjo električnih impulzov po žici premikala železno ročico – ta je puščala pike in črtice na papirju. Po žici je lahko potoval klic, dobesedno.

Kako deluje telegraf?

1. Uporabi se električni krog, ki vključuje žico, baterijo in elektromagnet.
2. Ko uporabnik pritisne tipko (telegrafski ključ), tok steče po žici.
3. Na drugi strani elektromagnet povleče ročico, ki naredi zvok ali vtis na papir.
4. Glede na dolžino pritiska – kratek (.) ali dolg (–) – se ustvarijo sporočila.

—

In potem pride Morsejeva koda:

Uvodno vprašanje: Ali zna kdo razložiti kako deluje? Zna kdo napisat SOS?

Morse in Vail sta ustvarila sistem pik in črtic, kjer vsaka črka abecede dobi svojo kombinacijo. Najbolj pogoste črke (kot E, ki je .) so najkrajše – da se hitreje tipka.

Primer:

A = .–

B = –…

SOS = … ––– …

—

Prvo sporočilo telegrafa?

Leta 1844 je Morse poslal iz Washingtona v Baltimore stavek: “What hath God wrought” – Kaj je Bog ustvaril?

100 let je bil telegraf glavni način komunikacije. Za 40 let je celo prehitel dobavo elektrike hišam. 

Države so gradile telegrafske povezave da bi utrdile diplomatske vezi.

1858 je bil poslano prvo sporočilo med UK in ZDA (po čezoceanskem podvodnem kablu). Kraljica je čestitala ameriškemu predsedniku.

—

Prvi internet

Telegraf je bil prvi internet. Hitrost, povezava, globalna mreža – vse se je začelo s smrtjo, elektriko in trmasto željo, da novice pridejo pravočasno.

Iz bolečine je Morse ustvaril prvo digitalno revolucijo.

Telegrafske žice – prva javna Wi-Fi omrežja… po zraku!

Ko so v 19. stoletju napeljali prve telegrafske žice, so mesta postala prav ponosna kot petelini. Če si imel žice napeljane po zraku, čez polja in nad cestami, si bil »priklopljen na svet«. Ljudje so hodili mimo in gledali navzgor, kot da bi šlo za božansko čudo. Kmetje so rekli: “To je čarovnija, ki gre z enega kraja na drugega hitreje kot poštni konj.”

V nekaterih krajih so se celo vaški prepiri začeli okoli tega, kdo bo imel drog za telegraf na svojem zemljišču — ker to je pomenilo: “Moj travnik je pomembnejši od tvojega!”

Zgodba o prvem mehanskem računalniku – ko so zobniki šteli hitreje kot možgani

Preden so čipi začeli brneti, je v 19. stoletju britanski genij Charles Babbage prišel do nore ideje: “Kaj če bi lahko stroj računal?” Videl je, kako se računovodje mučijo s seštevki, kako so tabele polne napak in kako počasna je človeška roka. Rekel si je: “Dovolj! Naj zobniki vrtijo matematiko!”

Tako se je rodila ideja Analitičnega stroja – prvega pravega računalnika na svetu. Bil je popolnoma mehaničen, brez elektrike. Deloval je z ročicami, zobniki, valji in luknjanimi karticami, in kljub temu je imel skoraj vse glavne dele sodobnega računalnika:

• pomnilnik (kjer so shranjeni podatki),
• procesor (kjer se izvajajo operacije),
• vhod (luknjane kartice),
• izhod (tiskalni mehanizem ali zapis).

Njegova sodelavka, briljantna Ada Lovelace, je celo napisala prve algoritme zanj – bila je torej prva programerka. Razumela je, da to ni le kalkulator – ampak stroj, ki lahko računa karkoli, če dobi navodila.

Kako deluje mehanski računalnik?

1. Podatki se vnesejo s karticami, na katerih so luknje.
2. Te luknje usmerjajo zobnike, ki nastavijo številčne vrednosti.
3. Ko obrneš ročico, se zobniki zavrtijo, seštevajo, odštevajo, množijo.
4. Rezultat se izpiše na papir ali shrani v drug del stroja.

—

In zakaj je to pomembno?

Ta stroj bi lahko – če bi bil dokončan (dokončali so ga šele kasnejši znanstveniki) – rešil vse, kar danes rešuje digitalni računalnik, le da s kovinskimi mišicami namesto silicijeve pameti. Bil je univerzalen. Lahko bi poganjal igre, risal grafe ali izračunal orbito planeta – vse s pravo programsko kodo.

—

Zaključek?

Babbage je računalnik sanjal stoletje pred svojim časom. Njegov stroj ni nikoli popolnoma zaživel, a brez njega ne bi bilo današnjih laptopov, telefonov, umetne inteligence.

Bil je praded sodobnega sveta – s kolesci namesto čipov.

Binarno štetje je sestavljeno iz 0 in 1

Uvodno vprašanje: prej smo spoznali Morsejevo kodo. Poznaš mogoče še druge oblike komunikacije (poleg človeškega govora)?

Naj ti razkrijem odgovor…

Drugi načini komunikacije:

1. Živalska komunikacija – čebele plešejo, volkovi tulijo, ptice pojejo, delfini uporabljajo klike in žvižge.
2. Rastlinska komunikacija – z izpuščanjem kemikalij opozarjajo druge rastline na nevarnost.
3. Računalniška komunikacija – digitalni signali, binarna koda (0 in 1), mrežni protokoli.
4. Svetlobna komunikacija – na primer semaforji ali utripajoče LED-luči (npr. v optičnih vlaknih).
5. Zvočni signali – sirene, alarmi, sonarji pri netopirjih ali podmornicah.

Zakaj računalniki govorijo v binarnem jeziku – in ne v desetiškem kot mi?

Računalniki uporabljajo binarni sistem – jezik, ki pozna samo dve številki: 0 in 1. Zakaj? Ker je to najbolj zanesljiv, enostaven in robusten način za elektronske naprave.

V elektroniki je 0 = ni toka, 1 = je tok. Ni treba meriti natančno koliko toka teče – samo ali ga je ali ga ni. To je enako kot stikalo: vklopljeno ali izklopljeno.

Še enkrat poudarjam: če elektrika teče to zapišemo kot 1, če pa ne teče pa kot 0.

Če bi uporabljali desetiški sistem (od 0 do 9), bi morali imeti deset različnih napetostnih stanj, ki bi jih bilo zelo težko natančno ločiti – še posebej hitro in brez napak. Več stanj = več napak, več zapletenosti.

Zakaj binarni sistem zmaga?

• Je digitalno enostaven – dva stanja, nič zmede.
  
• Je zelo zanesljiv tudi pri hitrostih več milijard ukazov na sekundo.
  
• Je fizično praktičen – en tranzistor za vsako binarno odločitev.

Ampak ali se bo to kdaj spremenilo?

Morda. V prihodnosti bodo lahko računalniki uporabljali druge sisteme:

1. Kvantični računalniki: namesto 0 ali 1 imajo qubite, ki so lahko 0, 1 in oboje hkrati – superpozicija.
   
2. Ternarni sistemi: trije simboli (npr. -1, 0, 1), teoretično bolj učinkoviti, a tehnično zahtevnejši.
   
3. Optični ali nevromorfni sistemi: ki bi posnemali možgane ali uporabljali svetlobo – tam lahko pride v poštev več stopenj signala.
   

Sklep?
Računalniki ne uporabljajo binarnega zato, ker je najbolj pameten sistem – ampak ker je najbolj praktičen za današnjo tehnologijo. Ko se bodo materiali in arhitekture spremenili, bo tudi jezik računalnikov postal bolj… barvit. Za zdaj pa – 0 in 1 vladata digitalnemu svetu.

Pomembno:

Podobno kot smo imeli pri Morsejevi abecedi posamezne črke zapisane kot pikice in pomišljaje (se pravi kratke in dolge piske) imamo tudi v računalnikih črke zapisane kot 0 in 1.

In kaj je to tranzistor? On je VRATAR.

Tranzistor je majhen elektronski “pametnjakovič”, ki zna reči: “Naj gre elektrika naprej!” ali pa “Stoj, ne greš nikamor!” Je kot vratar za elektriko.

Kako deluje (preprosto razloženo):

Tranzistor ima 3 nogice:

• Baza (kontrola)
• Kolektor (kjer elektrika pride)
• Emitor (kjer elektrika gre ven)

Če v bazo pošljemo majhen električni signal, tranzistor “reče”: “OK, zdaj pa lahko gre velik tok skozi!”

To pomeni: mali signal lahko vklopi velik tok. To je super za ojačevanje (npr. pri mikrofonih) in za logiko (v računalniku: 0 ali 1).

Primeri uporabe tranzistorja iz resničnega sveta:

🗣️ Mikrofon: tvoj šepet se spremeni v majhen signal. Tranzistor ga ojača – in tvoj glas postane glasen!

💡 Senzor svetlobe: ko je tema, tranzistor “pusti” elektriki, da prižge luč.

💻 Računalnik: v tvojem telefonu jih je več milijard! Vsi skupaj delajo kot mini lučkarji: “prižgi, ugasni, prižgi…”

Zakaj je tranzistor tako pomemben?

Ker brez njega ne bi bilo računalnikov, telefonov, radia, televizije… ničesar digitalnega!

Tranzistor je kot LEGO kocka za svet elektronike. Majhen, a mogočen.

Zaključek

Tranzistor je kot vratar elektrike: z enim drobnim ukazom lahko reče da ali ne velikemu toku. In ko imaš milijone takih vratarjev – imaš računalnik, ki zna šteti, risati, igrati igrice… ali ti reči:

»Hej, zdaj pa pojdi spat!«

Tranzistor je kot vratar, ali pa kot policaj…

Ker vem, da je težko razumeti kaj je tranzistor, ti podajam še eno zabavno primerjavo.

Predstavljaj si, da si na križišču, kjer stoji policist in usmerja promet. Ko policist dvigne roko, se avtomobili ustavijo. Ko pomaha naprej, se kolona začne premikati. Tranzistor deluje skoraj enako – je kot električni policist, ki odloča, ali bo elektrika stekla naprej ali ne.

V računalniku tranzistor usmerja električni tok tako, kot policist usmerja avtomobile. Ima tri “ceste”: eno, kjer elektrika pride (to imenujemo vhod), eno, kjer elektrika odide (izhod), in eno, kjer damo ukaz (to je kot policistov signal). Ko damo ukaz, tranzistor “dvigne roko” in elektrika gre skozi. Ko ukaza ni, “roka je dol”, in tok se ustavi.

Zdaj pa si predstavljaj, da imaš semafor. Rdeča luč pomeni “stoj” – tok se ne premika. Zelena luč pomeni “pojdi” – tok steče. Tranzistor je kot mini semafor, ki se lahko prižge in ugasne zelo, zelo hitro – več milijardkrat na sekundo.

S pomočjo teh ukazov, ki pravijo “tok naj gre” ali “tok naj ne gre”, računalnik sestavi vse – od številk in črk do slik in zvoka. In vse to samo zato, ker mali električni semaforji delajo red med elektroni.

Zato pravimo, da je tranzistor osnovni gradnik vsakega računalnika – ker brez njega bi elektrika divjala kot promet brez semaforjev, in iz tega ne bi bilo nič pametnega.

Veliko tranzistorjev skupaj pa tvori logična vrata

(…vem, stvar postaja zakomplicirana) 😅

Kaj so logična vrata (logic gates)?

Logična vrata so kombinacije tranzistorjev, ki odločajo, kaj naj se zgodi z elektriko, glede na to, kakšne signale prejmejo. Z drugimi besedami: logična vrata so pravila, kako se obnašajo tokovi. Računalnik uporablja ta pravila, da dela vse – od računanja do igranja videa.

Kako računalnik to uporablja?

Računalnik ima milijarde teh vrat. Ko pritisneš tipko ali odpreš sliko: Električni signali stečejo po žicah. Vsaka vrata naredijo majhno odločitev: “Ali gre tok naprej?” Na koncu tisoče majhnih odločitev ustvarijo veliko dejanje: npr. “prikaži črko A”. Vse, kar vidiš na zaslonu, se zgodi, ker elektrika hodi skozi logične labirinte vrat.

PIXEL je posamezna lučka (točka) na zaslonu

Predstavljaj si, da gledaš sliko na zaslonu – recimo fotografijo tvojega psa ali igrico. V resnici ta slika ni narisana z barvicami ali čopiči, ampak je zgrajena iz milijonov majhnih kvadratkov, ki jih imenujemo piksli. Vsak piksel je kot ena mini lučka, ki lahko sveti v različnih barvah.

Zdaj pa pride najbolj zanimiv del: vsaka ta barva je v resnici le številka, in ta številka je zapisana v jeziku, ki ga računalnik razume – torej v binarni kodi.

Računalnik ne razmišlja z barvami, kot jih vidiš ti. Zanj je rdeča barva morda zapisana kot 11111111 00000000 00000000 – kar pomeni: maksimalna rdeča, nič zelene, nič modre. To imenujemo RGB sistem – rdeča (Red), zelena (Green), modra (Blue).

Vsak piksel na zaslonu torej ni nič drugega kot kombinacija treh številk, po ena za vsako osnovno barvo. In vsaka ta številka je zapisana v binarni obliki – na primer:

Rdeča: 11111111 (kar je 255 v navadnih številkah)

Zelena: 00000000 (0)

Modra: 00000000 (0)

Skupaj to pomeni: “Sveti samo rdeče!”

Če želiš modro, računalnik v ta piksel zapiše nekaj takega kot: 00000000 00000000 11111111. Če hoče vijolično? Kombinacijo rdeče in modre, recimo 11111111 00000000 11111111.

Torej – ko računalnik prikazuje sliko, samo zelo hitro bere dolge vrste binarnih številk, kot 10101010 11001100 00001111… in vsak tak zapis pomeni eno točko svetlobe z določeno barvo. In ko jih postavi skupaj milijon – ti vidiš sliko, a računalnik vidi le nule in enke.

Tako tvoj ekran ni umetniško platno – ampak ogromna mreža lučk, ki se prižigajo in ugašajo po ukazih teh binarnih številk.

Reka je torej kot elektrika?

Reka je odlična prispodoba za tok elektrike. Ker si sicer elektriko težko predstavljamo, nam pomaga če jo predstavimo kot reko (tako jo tudi predstavljajo v šolah na Kitajskem – iznajdljivo!).

Torej.

Predstavljaj si, da je reka čisto pravi električni tokokrog! Voda, ki teče po reki, je kot električni tok, ki potuje skozi žice. Na zgornji sliki vidiš kako narava posnema elektroniko – in obratno!

Pa opišimo našo sliko.

Reka iz hribov (zgoraj): To je kot baterija! Višje kot so hribi, več energije ima voda – in to pomeni višjo napetost. V elektriki temu rečemo volt. Visoki hribi = močna napetost!

Rezervoar z rdečim stolpom: To je naš kondenzator. Shrani nekaj vode in jo po potrebi spusti. Kondenzator shrani elektriko in jo odda, ko jo naprave potrebujejo.

Cevke in ventili: To so žice in stikala. Ko ventil odpremo, voda steče – tako kot električni tok, ko vključimo stikalo.

Črna škatlica pri ventilu: To je tranzistor! On nadzoruje, kdaj in koliko vode naj teče naprej. Pameten pomočnik, ki deluje kot elektronski varuh v vezju.

Kamni v reki: To so upori. Kamni upočasnijo vodo, tako kot upori upočasnijo električni tok. Več kamnov – večji upor!

Ptički in žuželke: So porabniki – kot žarnice, motorčki, zvočniki. Ko pride voda do njih, se aktivirajo – tako kot naprave vklopimo z elektriko.

Širina reke: Bolj kot je reka široka in polna, več vode teče – in to pomeni večji tok (več amperov)! Ozka reka – manj toka, široka reka – več toka!

—

Sporočilo zgodbe:

Narava in tehnika sta odlična prijatelja! Višji hribi pomenijo več napetosti, širša reka pomeni več toka, kamni pa naredijo upor. Elektrika ni več strašna, če si jo predstavljaš kot vodno dogodivščino!

Razvoj programskih jezikov

Kaj je programski jezik?

Računalnik je zelo pametna naprava, a ne razume človeškega jezika. Da mu lahko rečemo, kaj naj naredi, uporabljamo programske jezike – posebne jezike, ki jih računalnik razume.

Kako so se razvijali programski jeziki?

1. Začetki – Ada in računalnik brez elektrike (1800)

Ada Lovelace je napisala prvi program za mehanski stroj. Bila je prva programerka!

2. Ničle in enke (1940)

Prvi računalniki so razumeli samo 0 in 1. Programiranje je bilo zelo zapleteno.

3. Prvi pravi jeziki (1950)

Ljudje so ustvarili jezike kot Fortran in COBOL, da bi lažje pisali ukaze za računalnik.

4. Več programov za različne naloge (1970–1990)

Pojavili so se jeziki kot C in C++, ki jih še danes uporabljajo pri gradnji računalnikov in iger. Basic je bil zelo enostaven in primeren za učenje.

5. Splet in zabavne strani (1990–2000)

Java in JavaScript sta poskrbela, da so se pojavile spletne igre, interaktivne strani in aplikacije.

6. Danes – preprosti jeziki in grafični jeziki

Python je postal zelo priljubljen, ker je enostaven. Razvili so se tudi grafični programski jeziki.

7. Umetna inteligenca 

Danes je zaradi AI mogoče računalniku dajati navodila v pogovornem jeziku. 

—

Zaključek:

Programski jeziki so se razvili od suhoparnih ničel do jezikov, ki so podobni resničnemu pogovoru. Z njimi učimo računalnike, kaj naj počnejo – in svet se zato spreminja!

Tehnologija napreduje s svetlobno hitrostjo!

Včasih smo se zanašali na konje in vodna kolesa – vse je šlo počasi. Potem je prišel motor: lokomotive in stroji so nam dali moč! S računalniki smo postali pametnejši in hitrejši. Zdaj pa imamo umetno inteligenco (AI) – roboti, ki se učijo, razmišljajo in nam celo pomagajo ustvarjati. Tehnologija raste kot superjunak: od lesenega vozička do pametnega robota! 🚂💻🤖

Industrijska robotika je spremenila izdelavo izdelkov!

Industrijska robotika je popolnoma spremenila način, kako izdelujemo stvari! Prvi industrijski robot se je pojavil v 60. letih prejšnjega stoletja – v tovarni avtomobilov je pomagal pri nevarnem delu (varjenje). To je bil začetek revolucije.

Roboti danes delajo hitro, natančno in brez počitka. Zavarujejo ljudi pred nevarnim delom, kot je varjenje ali dvigovanje težkih predmetov. V avtomobilski industriji roboti sestavljajo avtomobile, v elektroniki pa izdelujejo majhne, občutljive dele.

Z industrijsko robotiko je proizvodnja postala hitrejša, varnejša in bolj kakovostna. Podjetja lahko izdelajo več izdelkov z manj napakami in nižjimi stroški. Danes so roboti pametnejši – uporabljajo kamere, senzorje in umetno inteligenco, da znajo sami zaznati napake in se celo učiti iz svojih izkušenj.

Tudi na tečajih robotike uporabljamo najrazličnejše senzorje, ki robotu omogočijo, da vidi svet in predmete okoli sebe.

Prihodnost industrijske robotike bo prinesla še več sodelovanja med roboti in ljudmi, bolj prilagodljivo proizvodnjo in še večjo učinkovitost. Svet brez industrijskih robotov si danes skoraj ne moremo več predstavljati! 

Bo kdaj na svetu več robotov kot ljudi?

Danes roboti niso več samo v tovarnah! Uporabniška in kolaborativna robotika pomeni, da roboti delajo z ljudmi in za ljudi, v mestih, domovih in restavracijah. Na primer, v restavraciji ti robot lahko prinese hrano. Na ulici vidiš dostavne robote, ki peljejo pakete. V zraku letijo droni, ki snemajo ali hitro dostavijo zdravila. Doma pomaga robotski sesalec, v bolnišnici pa robot za razkuževanje ali pomoč bolnikom.

To so kolaborativni roboti (kobot-i) – varni, prijazni in pametni, da znajo sodelovati s človekom. V prihodnosti bomo imeli robote, ki bodo pomagali starejšim hoditi, učili otroke doma, ali pa pomagali zdravnikom pri operacijah. Morda bo vsak imel svojega osebnega robota, kot prijatelja ali pomočnika!

Robotika postaja del vsakdanjega življenja. Naučiti se moramo, kako z roboti varno in pametno sodelovati, saj bodo postajali vedno bolj pametni, koristni in zabavni. Svet z roboti je že tukaj – in še raste!

Robotika, programiranje in tehnologija so vsekakor najbolj aktualna znanja prihodnosti.